Narave, domačega vrta in na sploh našega življenjskega okolja si ne moremo zamišljati brez čebele. Specifični vonj po čebelah, ki se širi iz bivališča čebel in pomirjujočega zvoka brenčanja, je posledica neprestanega dela in aktivnosti. Romantična podoba čebel je samo navidezna. Za tem se skriva neprestani boj za obstanek in prilagajanje čebel vse hitrejšim spremembam okolja za katere je pogosto krivo človekovo neodgovorno ravnanje.
Skozi zgodovino je propadlo kar nekaj civilizaciji ljudi. Točnega vzroka niti ne vemo. Po vsej verjetnosti je šlo za odnos posameznika in skupnosti ljudi do okolja v katerem so živeli in ustvarjali. Harmonija ravnotežja med prebivalci in okoljem se je porušila in družba je izginila iz danega okolja. Po najdenih zapisih v različnih oblikah, so bile čebele del življenja posamezne civilizacije. Medtem ko je le-ta izginila, se je čebela obdržala in delovala naprej. Človeštvo že od nekdaj ceni čebele zaradi njihovih produktov kot rezultat čebeljega dela in življenja. Med, kot hrana in zdravilo. Propolis kot zdravilo in tehnična surovina, prav tako čebelji vosek.
Čebelja družina je edinstven primer usklajenosti medsebojnega delovanja, ki zagotavlja ravnotežje, kar je osnova za preživetje neke skupnosti. Da je to resnično, kaže dejstvo o obstoju čebel, ki je vsaj 60.000 let starejša od človeka. Čebele so v 30 milijonih let svojega razvoja dosegle, da lahko spreminjajo svoje okolje sebi v prid in vsaj delno ostajajo neodvisne od različnih sprememb v okolju.
Čebela je skozi evolucijo razvoja razvila dober ustroj superorganizma. Z organiziranostjo, načinom dela in razmnoževanja je vzpostavila način prenašanja svojih genov tako, da vključuje tudi spremembe iz okolja in s tem omogoča sprotno in hitro prilagajanje hkrati pa ne izgubi svoje osnove narave organizma in prvinskosti. Čeprav so razmeroma majhna živalska skupina imajo velik vpliv na biotop. Svoj način življenja in organiziranost neprestano nadgrajujejo in prilagajajo okolju, kar jim omogoča njihov obstoj. Sočasno tudi same sooblikujejo svoje okolje in ga vzdržujejo v njegovem razvoju.
Biologija čebeljih družin je na primer tesno prepletena z biologijo mnogih cvetočih rastlin. Čebelje družine ustvarjajo hčerinske družine, ki obdajajo novo mlado matico kot nosilko novih zarodnih celic. Na drugi strani pa se na cvetočih rastlinah razvijejo plodovi, ki služijo kot ovoj za seme. Stalni pritok snovi in energije iz cvetov v čebelje gnezdo omogoča neprestano menjavo članov in s tem podpira neskončno družino, ki brez prestanka oddeljuje nove hčerinske družine, tako kot rastlina proizvaja svoja nova semena.
Vendar tudi čebela ni vsemogočna. Življenjski prostor si deli z ostalimi živimi bitji na Zemlji. Tudi s človekom. Človek prav tako soustvarja in oblikuje svoje okolje, vendar pa žal deluje pogosto destruktivno in uničujoče. Občuduje čebele, koristi čebelje produkte in njihovo delovanje, a hkrati uničuje njihov in svoj življenjski prostor na vse mogoče načine. Čebela kljub svoji dolgi preteklosti v našem času izgublja boj v tekmi po prilagajanju na okolje, ki je vse bolj kruto za njihov obstoj.
Človek bi se moral zavedati, da je čebela dober indikator okolja. Kadar je čebela zdrava, ima veliko hrane, se dobro razmnožuje je okolje zdravo tudi za vsa živa bitja na Zemlji in človek s čebelo ravna prav. Žal ugotavljamo, da človek ne ravna prav s čebelo kot tudi ne z Zemljo.
Nobena skrivnost ni več, da moramo ljudje dvigniti zavedanje in raven zavesti, če želimo pomagati čebelam, da preživijo in tudi sebi kot posamezniku in družbi v celosti.
V idealnem svetu čebel bi morali v vrtnarstvu in kmetijstvu upoštevati naravne smernice dela in ravnanja. Zagotavljati kvalitetno hrano. Upoštevati vplive lune in energije kozmosa. Kontrolirati svoje misli in jih usmerjati k dobremu in ljubezni. V našem vsakdanu, ki je daleč od idealnega čebeljega sveta, lahko s svojimi drobnimi dejanji storimo veliko za njihov obstoj. Kupujemo zdravo in preverjeno lokalno hrano. Vrtnarimo brez umetnih dodatkov. Oblačimo se v oblačila z naravnimi materiali. Uporabljamo prevozna sredstva brez škodljivih izpustov in še bi lahko naštevali. Vse to lahko dosežemo z znanjem, ki ga ima človeštvo na razpolago na različnih področjih in ga usmerimo v prave cilje. Pomembno je spremeniti miselne vzorce kot na primer, ko govorimo o čebelarjenju se sprašujemo, koliko medu si natočil. Nikoli ne vprašamo, kako kvaliteten med si natočil. Spomladi se sprašujemo, koliko čebeljih družin nam je ostalo. V resnici pa bi morali vprašati, kako močne in zdrave so čebelje družine. Če se vsak posameznik postavi v situacijo, ko brez družbenih norm ter dobrin ostane sam v divjini, dobi prave odgovore, kako ravnati za obstoj sebe, čebele in naše Zemlje.
Univ.dipl.inž.kem.inž. Vesna Fabjan Bremec