V naglici vsakdana se ljudje velikokrat niti ne zavedamo, da hodimo po zemlji, da živimo na planetu Zemlja, oz. smo njeni prebivalci. Vse prevečkrat hitimo, kot da nekaj zamujamo, kot da smo nekje nekaj pozabili in moramo to opraviti. Radi se pohvalimo, da je današnji tehnološki razvoj prinesel mnogo novosti, ki jih lahko koristimo.
V resnici pa se odmikamo od sebe, od ljudi, zlasti od tistih, ki smo jim nekoč obljubili, da bomo z njimi skupaj preživeli življenje. Povezujejo nas še najbolj naši otroci, zlasti v najbolj zgodnjih letih življenja. Pa tudi za njih nam ostaja čedalje manj časa.
K zemlji se ponovno vračamo ljudje v zrelih in poznih letih življenja.Vmes pa je velika praznina. In to v najbolj ustavrjalnem obdobju.
In v teh ustvarjalnih letih živimo in delamo korake, ki obarvajo vsebino nažih življenj. Niti se ne zavedamo, da so naša stremljenja in tudi način razmišljanja zgolj materialne vsebine.
»Kaj zemlja, kaj narava z vsemi dejavniki!« se velikokrat sliši.« Vse to se bo že samo uredilo! Saj se je narava sposobna obnavljati in vselej na novo roditi.« Potem pa se nekega dne zavemo, da smo osiromašeno ostali sami. Izgubili smo stik z ljudmi, ki smo jih imeli radi. Zdaj nam materialne dobrine nič več ne pomenijo.
In kaj narediti?
Ali smo sposobni stopiti vase, potovati k svoji prvinskosti, k tistim enostavnim oblikam življenja, ki smo jih v davni preteklosti morebiti imeli, pa smo jih izgubili, ne da bi se zavedali kdaj?
Seveda, vedno je čas, dokler smo živi, da naredimo premik k sebi in v sebe, k svojemu izvoru, k tistemu čistemu studencu, iz katerega bomo pili najbolj čisto izvirno vodo.
