Prva ekološka tržnica v Ljubljani je bila najprej na Ribjem trgu ob Ljubljanici. Mislim, da se je pisalo leto 1998. Sprva nas je bilo le pet ali šest ekoloških kmetov, ki smo  pripeljali poleg svojih ekoloških pridelkov tudi stojnico in dežnik.  Vsako soboto od doma. Ponujali smo tisto sadje in zelenjavo, za katero nam je ekološka kontrola že dala potrdilo. Še danes mi je toplo pri srcu, ko se spomnim, s kakšnim veseljem in radostjo sem delala te prve korake moje pridelave, katere viške sem lahko ponudila tudi drugim.

Ko smo prišli prvikrat s svojimi pridelki, smo pridelke prodali takoj. Za začetek je bilo spodbudno. Pri meni osebno je bil seveda problem le ta, da sem se zavedala, da bo potrebno narediti spet nove korake. Delo v podjetju in majhne razpoložljive obdelovalne površine so klicale po spremembah.

Ponudbo sem popestrila z raznolikostjo pridelkov, kjer sem upoštevala tudi želje kupcev po hrani, ki mestnemu človeku ni bila vedno pri roki. Tako so se na mojem pultu pojavila tudi zelišča ter najbolj znane samonikle rastline.

Te rastline so bile velikokrat kamen spotike. Najbolj koprive.

Spominjam se študentke biologije, ki se je oglasila vsako soboto pri moji stojnici. Redno je kupovala tudi zelišča, najpogosteje peteršilj.

Ko je prišla neko soboto ponovno nakupovat zelenjavo in zelišča, sem ji privlekla izpod pulta posajen peteršilj v lončku. Poklonila sem ji ga z željo, da ga postavi na okensko polico ali balkon v svoji študentski sobici. Imela bo svežega vedno pri roki. Isto leto sem jeseni presadila z vrta mnogo peteršilja v lončke z zemljo. Le-te sem dala na police v rastlinjak. Tam jih je večina ostala do novoletnih praznikov. Potem pa so se spremenila v novoletna darila.

Kasneje sem v lonce presajala tudi druga zelišča.

Pa še nekaj se v je teh letih spremenilo v mojem domu. Posode s šopki z rezanim cvetjem so zamenjale žive okrasne rastline in zelišča v lončkih.