V teh dneh poteka 36. leto, ko je bil Endovital tudi uradno registriran. Rekli bi, da je zdaj v zrelih letih. Nastajal je iz vroče in iskrene želje, kako ustvariti s pomočjo narave nekaj takega, kar bo bogatilo naravo in vse prebivalce v njej. Tudi človeka.
Iz tišine gozdov do življenja med ljudmi
Večdimenzionalno opustošeno pokrajino Kočevske in Suhe Krajine je iz dneva v dan zapuščalo stalno prebivalstvo. Ostalo pa je tamkajšnje delno povojno izropano rastlinstvo in ogromno divjih živali. Pri Fabjanovih tudi čebele. Že Tonetov oče jih je imel. Sprva je Tone nadaljeval zgolj čebelarsko tradicijo. Kasneje je z vsakim novim dnem delal nove korake s poznavanjem čebel v svetu obstoječe te krute narave. Razvojna žilica mu ni dala miru. Nastajali so novi unikatni zdravilni izdelki iz čebeljega panja in nekaterih rastlin. Z njimi pa tudi delovne obveznosti. Samo z močno voljo in lastno vizijo sva premagovala raznorazne ovire. Nekaj pa sva se zavedala že takrat : kadar delaš s čistim srcem, iz dna svoje duše, lahko presegaš vse psihofizične napore. Zavedala sva se, da bo Endovital obstal le, če si to zasluži.
Dediščina, ki raste naprej
In Endovital obstaja tudi danes. Vodi ga hči Vesna z možem Davorjem, v sožitju s sinom Žanom, nono Vero in nonom Stankom. Živijo v vasici, z neokrnjeno naravo, nad Koprom, kjer so pogoji življenja morda celo lažji.
Ostajajo spomini, ostaja poslanstvo
Seč na Kočevskem, rojstna Tonetova vasica in Fabjanova domačija, sameva. Tone se je pred leti preselil na pokopališče, jaz živim v Predstrugah. Ostali pa so spomini na neke obljube življenju, ki veljajo še danes: Biti dober, delati dobro za ljudi.
Jožica Fabjan
Datum; 29.5.2026
