Svetloba se vse bolj umika temnemu delu dneva. Čas nas potiska v mirovanje, mi pa se poskušamo temu na različne načine upirati. In kako lahko zmagamo v tej tekmi s temo? Čisto preprosto. Privoščimo si razkošje teme. Ugasnimo vse luči, ugasnimo vse ekrane okoli nas ter se prepustimo temi. Še bolje, ko se zjutraj zbudimo jih sploh ne prižgimo. Vstanimo, ko se pojavi prva zarja, uživajmo v naravni dnevni svetlobi in se skupaj z mrakom potopimo v noč. Kdo si upa?
Spomin na sončne in tople dni
In kaj naj počnemo z njim? Le kaj! V usta z njim! Pa ne kar takoj do želodca. Malo ga zadržimo v ustih. Naj se razpusti po jeziku. Poslal bo signale v možgane o vonju, barvi in spomin na okus po zelenih cvetočih rastlinah, na katerih je bil pobran ob najmočnejši sončni toploti in svetlobi. In to nas ogreje in razsvetli za vse te skope dni s svetlobo. Izbiramo lahko med svetlimi medovi pomladi in zgodnjega poletja. Lahko se izgubljamo med temnimi sokovi gozda in začutimo prvinskost narave.
Kako izbezati živo naravo
Beljakovinske bombice posušene in shranjene sicer niso več tako žive in polne energije kot sveže nabrane. Pa vendar! Nekaj sledi pretekle slave še vedno ostane. Tudi pri teh raznobarvnih kroglicah potrebujemo potrpežljivost. Čas pozne jeseni in zime je kot nalašč za počasno uživanje bogate hrane nabrane preko leta. Pomembno je, da se posvetimo vsaki žlici, ki jo ponesemo v usta. Pred tem, pa je pomembna priprava. Čebelji cvetni prah zahteva svoj čas. Telesu najbolje koristi zjutraj, ko je še ves dan pred nami. Ampak na to je potrebno misliti že pred spanjem. Predno se potopimo v nočne sanje, potopimo žlico svetlih kroglic v kozarec vode. Vso noč se bojo razvajale in sproščale v blaženi tekočini. Zjutraj pa bojo sproščene in razpuščene serazlile po našem telesu. Začutili bomo to energijo razploda narave, ki nas bospremljala skozi ves dan.
Vonj narave ob koncu dneva
Privoščimo si še umirjeno svetlobo s pomočjo sveče iz čebeljega voska. Svetlobe ni veliko, vonj pa nas spominja na umirjeno brenčanje v čebeljih panjih. To je le spomin, saj je hlad čebele popolnoma umiril. Pa nas? Je hlad tudi nas ponesel v globine miru? Ali nas je strah teh globin, da se v njih izgubimo, preveč prepustimo toku življenja. Življenja, ki ga več ne poznamo, ne slišimo, ne vidimo, ne vonjamo. Samo slutimo, da nekje globoko, globoko v nas obstaja in
čaka, da ga obudimo nazaj. Ali pa vsaj občasno privlečemo na plan in čas zimskih noči kar kliče po tem razkošju.
Smo junaki svojih globin
Karkoli najdemo tam nekje globoko je dobro in tisto pravo. Samo to te prosim, upaj si, razišči to globino ali višino in našel boš pravo sredino.
