Zrnca cvetnega prahu veljajo za biološko celoto, ki vsebuje vse, kar je potrebno za življenje. Čebelji cvetni prah je bogat vir kakovostnih beljakovin, saj vsebuje vse esencialne aminokisline, ki so pomembni gradniki moči in hrane za možgane. Vsebuje aminokisline kot so cistin, lizin, histidin, arginin, aspartanska kislina, treonin, glutamin, prolin, glicin, alanin, valin, metionin, izolevcin, levcin, tirozin, fenilalanin in triptofan. Med minerali, ki jih vsebuje cvetni prah, pa najdemo bariji, bor, kalcij, baker, jod, železo, magneziji, mangan, fosfor, kalij, selen, natrij in cink. Prav tako je cvetni prah bogat s številnimi vitamini, kot so A, B, C, E in K. Še posebno bogat je z večino vitaminov skupine B, vključno s folno kislino. Vsebuje pa tudi več kot pet tisoč encimov. Med fitonutrienti, ki jih najdemo v cvetnem prahu, so številni koencimi, bioflavonoidi, fitosteroli in karotenoidi. Čebelji cvetni prah je 15-odstotno naraven lecitin.

 

Zaradi visoke vsebnosti aminokislin pomaga ohranjati biološko ravnotežje v organizmu, poveča energijo, vzdržljivost in mišično maso ter gladi gube. Prispeva h krepitvi imunskega sistema in ima antioksidacijski učinek na telo. Kadar se znajdemo v stresnem obdobju, se v telesu prične izčrpavati zaloga B-vitaminov. V takem primeru nam žlička ali dve cvetnega prahu hitro in učinkovito poveča naše rezerve, ki pomagajo premagati stres. Odlikuje ga tudi zanimiva lastnost, in sicer izboljšuje seksualnost. Cvetni prah je edini proizvod narave, ki vsebuje vse elemente, brez katerih čebele ne bi mogle živeti. Zaradi svoje visoke hranljivosti je veliko manj obstojen kot med. Ob mešanju z medom mu podaljšamo obstojnost in izboljšamo absorpcijo zdravilnih snovi iz cvetnega prahu v naš organizem.

Smrekove vršičke nabiramo spomladi. Za nabiranje so godni mehki, na otip medeni vršički. Lahko so še precej zaprti ali že zelo dolgi. Dokler jih z lahkoto zgrizete, so pravi. So močnega, nekoliko grenkega in kislega okusa. C vitamin, ki ga smrekovi vršički vsebujejo v velikih količinah, jim da svoj pečat. Vsekakor morajo lepo dišati. Na kakovost vpliva tudi lokacija smrek nabiranja. Najboljše bodo tiste, sredi neokrnjene narave, daleč proč od prometnih cest. Ko se pokaže sonce, počakajmo še dan ali dva, potem pa čim prej v gozd, saj so najboljši vršički tisti, ki so še čisto majhni. Pa še namig, boljši kot smrekovi vršički so vršički bora, ki jih je menda veliko na Veliki planini. Smrekovi vršički (Turiones piceae) so zaradi zdravilnih snovi in učinkovin iglavcev zelo cenjeni. Iglice mladih brstov so bogate z vitaminom C, glavni učinkovini smrekovih vršičkov pa sta eterično in terpentinovo olje. Eterično olje smrekovih vršičkov deluje kot razkužilo, spodbuja prekrvavitev sluznice in izločanje sluzi, odpira zamašene dihalne poti in umirja vnetja in kašelj. Terpentinovo olje pospešuje izkašljevanje in tako doprinese k intenzivnemu čiščenju dihal. Če smo spomladi bili pridni in smrekove vršičke nabrali ob primernem času, smo imeli čas pripraviti sirup, ki nam lahko lajša težave ob prehladih. Zelo dober sirup nastane, če sladkor nadomestimo z medom. Čeprav je sladkor bolj agresiven in “izluži” več tistega, kar imajo vršički zdravilnega, pa naj bi se v času prehlada izogibali sladkorju in škrobu, je morda med boljša izbira od sladkor. Priporoča se kristaliziran med , milega okusa kot sta na primer cvetlični ali javorjev med.

Propolis ali zadelavina je smolast čebelji proizvod, ki so mu že v antiki namenjali posebno pozornost. Beseda propolis je grškega izvora in pomeni pred mestom oziroma obrambo mesta. Čebele ga uporabljajo za premaz notranjih sten panja, za zadelavo notranjih razpok, špranj in satja.

Barva propolisa je od zeleno-rumene do temnorjave, odvisno od izvora in starosti. Snovna sestava propolisa je precej stabilna in glede na geografsko poreklo se nekoliko spreminja. Sestavljen iz različnih rastlinskih smol, ki jih čebele naberejo na popkih topola, breze in drugih rastlinah. Nabranim smolam čebele dodajajo še izloček iz žlez slinavk. Čebele dodajajo smolam tudi vosek, da snov postane bolj lepljiva. Pri višjih temperaturah je lepljiv, pri nizkih pa krhek ter se ob lomljenju drobi. Kemijska vsebnost propolisa;

smole in balzami (55%), vosek (30%), eterična olja (10%), cvetni prah (5%). Z natančnimi fizikalno-kemijskimi metodami so v propolisu našli tudi flavone, flavonoide, različne organske kisline, aldehide, veliko beljakovin, minerale kot so železo, cink, baker, mangan in mikroelemente kot so kalcij, kalij in natrij. V manjših količinah vsebuje tudi vitamine, predvsem iz skupine B.

Deluje protibakterijsko, protivirusno, protiglivično in protivnetno. Zato ga uporabljamo za lajšanje številnih težav. Snovi v propolisu delujejo tudi kot antioksidanti oziroma kot lovilci prostih radikalov. Znano je dejstvo, da se bakterije na propolis ne prilagodijo.

Propolis je  naravni antibiotik in zavira rast bakteriji ter nekatere celo uničuje. Pospešuje celjenje ran in pomaga pri zdravljenju vnetij. Učinkuje tudi na nekatere vrste glivic. Pogosto se uporablja pri revmatičnih obolenjih in za krepitev imunskega sistema. Deluje kot antioksidant, zato se uporablja v prehrambeni, kozmetični in farmacevtski industriji. Pogosto se ga uporablja pri zdravljenju slabokrvnosti, obolenj dihal in dihalnih poti, pri vnetju dlesni in ustne votline ter zobobolu. Zelo dobro se obnese pri vnetju želodčne sluznice, vnetju debelega črevesja in različnih poškodbah ter obolenjih kože.

Določene snovi v propolisu ustavijo ali celo preprečijo osteoporozo. Zelo pogosta težava moških je rak na prostati, ki ga lahko preprečijo z uživanjem propolisa, saj zavira in preprečuje tvorbo rakastih celic te vrste. Podobno velja za celice raka na črevesu: le-te pod vplivom propolisa odmrejo, saj je zaradi zdravilnih učinkovin moten pritok sveže krvi do malignih celic, zdrave pri tem niso prizadete.