Ekološki sirup rdeče pese

Rdeča pesa v podjetju ENDOVITAL

Med vsemi kulturnimi rastlinami na naši EKOLOŠKI kmetiji zavzema rdeča pesa posebno mesto. Nanjo se veže ostalo pridelovanje rastlin na njivah. Rastline so vključene v kolobar in v druženje z mnogimi rastlinami s povdarkom na zdravilnih rastlinah. Vsa dela na njivah so usmerjena k pridobivanju trajne rodovitnosti tal. To dosegamo z različnimi pristopi, ki jih določena obdelovalna površina potrebuje, da s pridelki zadovolji tako pridelovalca kot svoje naravne potrebe. Seveda se v njivski rastlinski svet vključujejo tudi živali, zlasti čebele, ki s svojo prisotnostjo bogatijo rastlinski svet. Na koncu smo tu prisotni tudi ljudje, ki poskušamo razumeti živi in neživi svet in s sodelovanjem vzpostaviti enakovreden odnos.

 

Zdravilne lastnosti rdeče pese

Rdeča pesa je v zadnjih desetletjih ponovno vzbudila pozornost medicine in drugih znanstvenih vej. Podrobneje so začeli raziskovati njene sestavine in iskati tiste, ki naj bi bile domnevno zaviralne za nastanek rakastih tvorb. Pred več kot petdesetimi leti je madžarski zdravnik dr. Andrasz Ferenczi objavil rezultate svojih raziskav, ki so rdečo peso uvrstile na spisek zdravilnih rastlin najvišjega kakovostnega razreda. V rdeči pesi je odkril rdeče barvilo in njegov vpliv na rakaste celice. Smatral je, da je v barvilu rdeče pese veliko železa, ki aktivira in obnavlja rdeče krvničke, krvno barvilo hemoglobin pa v celice prinaša kisik in s tem uravnava njihovo delovanje ter preprečuje njihovo nenadzorovano rast. Napadeno tkivo se počasi obnovi v prvotno strukturo. Tudi pri zdravljenju levkemije so dosegli z rdečo peso vidne rezultate. Dr. S. Schmidt je s poizkusi dokazal, da sok rdeče pese odlično učinkuje pri zdravljenju bolnikov, ki so bili izpostavljeni rentgenskim žarkom in radioaktivnemu sevanju. Novejše raziskave potrjuje učinek soka rdeče pese na rakaste celice in izboljšanje krvne slike, poleg tega pa je tudi jasneje katere snovi so ključne in kako delujejo. 
Raziskave na rakastih tkivih izpred nekaj let (1996) so ponovno potrdile zaviralno delovanje snovi iz rdeče pese. Sedaj vemo, da imajo takšen učinek predvsem rdeča barvila. V rdeči pesi so tudi druge snovi, ki ugodno delujejo na naš organizem in mu pomagajo pri boju proti različnim nevšečnostim. Izstopa folna kislina, ki je od 3 do 15 ug/g, kar je več kot v večina druge zelenjave in sadja, ki imajo običajno pod 1ug/g.

Učinkovito zdravilnost rdeče pese se odraža pri vseh starostnih skupinah ljudi in pri različnih zdravljenjih. Najbolj zanimivo pa je, da pri uživanju rdeče pese ni zaznati stranskih učinkov. Te trditve veljajo za naravno pridelavo rdeče pese.

Znižuje krvni tlak   Ob uživanju soka rdeče pese se previsok krvni tlak uravna že po nekaj urah. Tovrstne dobrodejne lastnosti izhajajo iz v pesi naravno prisotnih nitratov, ki se v telesu spremenijo v nitratni oksid. Nitratni oksid pomaga sproščati in razširja krvne žile tako, da se izboljša krvni pretok in znižuje krvni tlak.

Protirakavo delovanje   Močna fitohranila (betacianini), ki dajejo rdeči pesi značilno rdečo barvo, pomagajo našemo telesu pri obrambi proti raku. Rdeča pesa naj bi bila ena od najmočnejših protirakavih učinkujočih vrst hrane. To še posebno velja za sveže stisnjene sokove rdeče pese. Raziskave na živalih so pokazale, da ekstrakt rdeče pese, pomešan z vodo zmanjšuje multi-organske tumorske formacije. Prav tako so to snov testirali na ljudeh z rakom na prsih, trebušni slinovki in prostati.

Deluje protivnetno   Rdeče pesa je edinstven vir betaina, ki pomaga varovati celice, beljakovin in encime pred okoljskim stresom. Betain je poznan tudi po protivnetnem delovanju, varuje notranje organe, ožilje, izboljšuje vzdržljivost in najverjetneje pa pomaga tudi preprečevati marsikatere kronične bolezni.

Podpora pri razstrupljanju  Hranila v rdeči pesi pomagajo pri procesu razstraupljanja telesa tako, da pospešijo izločanje toksinov iz telesa. Rdečo peso se že tradicionalno priporoča kot pomoč pri razstrupljanju, še posebej pri čiščenju krvi in jeter.

Ostale dobrodejne lastnosti Rdeča pesa je odlična prehranska spodbuda za izločila, prebavila in limfni sistem. Je bistvena za zdravo kri. Lahko rečemo, da je graditelj krvi. Prav tako ugodno vpliva na žleze, znižuje povišano temepraturo, spodbuja izločanje seča in čisti sečila, spodbuja delovanje jeter in žolčnika ter pomaga odstranjevanti zatrdelo blato.

Izboljšuje vzdržljivost in moč  Rdeča pesa je v veliko pomoč pri fizični aktivnosti. To naj bi bila posledica vsebnosti nitratov, ki se v telesu pretvarjajo v nitratni oksid. Ta znižuje porabo kisika pri nizko intenzivni vadbi, zvišuje pa toleranco pri visoki intenzivni vadbi.

Gojenje rdeče pese v podjetju Endovital

Pri Endovitalu se vsi pridelovalci rdeče pese zavedamo, da lahko pridelamo zdrave rastline le v zdravem naravnem okolju. Gojenje rdeče pese zahteva ustrezna rodovitna tla, naravna semena, ustrezen čas setve, oskrbe, redčenja, puljenja ter spravila. Pri izbiri rodovitnih tal je dobro izbrati nevtralna odcedna tla. Površine za gojitev rdeče pese pripravimo že prej. Upoštevamo kolobar, stanje njivske površine, kozmične vplive ter lastni občutek. Na kvalitetnih njivskih površinah lahko uporabimo štiriletni kolobar ali kolobar letnih časov, sicer pa se zaradi ohranjanja trajne rodovitnosti tal uporablja sedem in dvanajstletni kolobar.

Priporočljivi predhodni posevki rdeče pese so:
– stročnice,
– krompir s sojo,
– krompir s fižolom,
– zeleno gnojenje,
– mešani posevki.

Dobro je, da obdelovalna površina nekaj let počiva. Za poznavanje strukture tal nam poleg samoniklih rastočih rastlin na teh površinah, pomagajo analize vzorcev zemlje. Njivske površine za rdečo peso pripravimo že jeseni. Zemljo preorjemo, po potrebi dodamo kompost, običajno to storimo spomladi. Medtem, ko njiva počiva pokrita s snežno odejo, se v mrzlih zimskih dnevih nabira v naših posodah lesni /bukov/ pepel, s katerim spomladi potresemo njivske površine. Pepel vtremo v zemljo, dodamo kompost in tudi tega vdelamo z brananjem. Njiva čaka na setev.

Ker je rdeča pesa rastlina sonca, jo sejemo v topla tla, konec aprila oziroma v maju. Dobro je upoštevati setveni koledar, slediti stanju planetov in njihovim vplivom, krajevnim vremenskim razmeram in seveda prisluhniti lastnim občutkom. Slednjega si človek navadno pridobi z večletnim delom, budnim opazovanjem narave in predanosti delu.

Vsa dela za rdečo peso opravljamo v dnevih za korenino. Sejemo lahko tudi v dnevih za list. Seje se v 40 do 60 cm medvrstnih razdaljah. Če želimo, da raste v bližnji soseščini z drugimi uporabnimi rastlinami so izkušnje pokazale, da dobro prijateljuje z zeleno solato in čebulo ter nekaterimi zdravilnimi rastlinami.

Zgodovina razvoja rdeče pese

Rdeča pesa je variateta vrste pese- Beta vulgaris (Linn). V isto vrsto spadajo sladkorna pesa, krmilna pesa in cikla. Je kulturna rastlina vzhodnih mediteranskih dežel. Danes jo gojijo po celem svetu, zlasti v zmernih klimatskih deželah. Najbolj priljubljene so okrogle sorte rdeče pese. Raziskovalci so odkrili gene, ki kodirajo encime za sintezo barvil rdeče pese in vzgojili različke z različnimi barvami plodov. V dolgoletnem pridelovanju smo ugotovili, da ji na kraških njivah pri rasti izredno godita topla in suha poletja. To ni presenetljivo, saj je njena prednica, divja pesa, kot samonikla rastlina uspevala na obalah Mediterana. 

Sprva so divjo peso obravnavali kot začimbo in barvilo jedem. Za hrano so bolj uporabljali liste, ki vsebujejo več vitaminov kot koren. Šele pozneje, ko so vzgojili debelejšo in sočno korenino, so se pokazale specifične lastnosti korena. Ker je sok korena rdeč kot kri, so sprva naši predniki verjeli, da si lahko s peso izboljšamo telesno tekočino. Ugotovili so tudi, da je to izvrstno zdravilo za zniževanje povišane telesne temperature. Da vsebujejo listi in gomolji rdeče pese številne mineralne snovi kot so kalij, kalcij, fosfor, žveplo, jod, železo, baker, rubidij, cezij, mangan, nikelj, natrij, stroncij, kobalt, magnezij, poleg tega tudi organske kisline, beljakovine, maščobe, balastne snovi, betalaine, saponin, betain, vitamine, vanilin, se našim prednikom še sanjalo ni. Za njih so bili pomembni učinki, ki so temeljili zgolj na izkušnjah, ne pa na laboratorijskih raziskavah. Dvatisočletne izkušnje ljudskih zdraviteljev so se potrdile šele v zadnjih desetletjih.

Biokemija pesnih barvil (zahtevno branje – poznavanje osnov biokemije)

Pesna barvila imenujemo betalaini. Med betalaini je najbolj pogosto barvilo betanin, poleg njega so prisotni betaksantini. Osnova vsem betalainov je aminokislina tirozin. Iz tirozina se najprej sintetizira DOPA (dioksifenilalanin). S pomočjo encima imenovanega dioksigenaza in spontane reakcije ciklizacije se sintetizira vmesni produkt betalamična kislina. S spontano ciklizacijo iz DOPAe nastane tudi drugi vmesni produkt ciklo-DOPA. Ciklo-DOPA in betalamična kislina se lahko spontano kondenzirata v novo molekulo betanidin, ki se naknadno še glikolizira s pomočjo encima glukozatransferazo in nastane barvilo betanin. Že poprej se lahko glikozira ciklo-DOPA in nato nastane betanin. Betaksantini nastanejo s spontano kondenzacijo betalamične kisline in aminokislin. Betalaini imajo tako popolnoma drugačno sintetično pot kot antociani. V sintezi antocianov sicer tudi sodeluje aminokislina tirosin ali njej soroden fenilalanin, vendar je njuna usoda v popolnoma drugi metabolni poti. Poleg tega pa je v sintezo vključena še pot malonske kisline.